Evropski načrti, ki predvidevajo uvedbo obveze prodaje izključno vozil z ničelnimi emisijami od leta 2035, trenutno prehajajo pregled. Za to razpravo pa se skriva širše vprašanje – kako lahko Evropa ohrani svojo globalno konkurenčnost in industrijsko pomembnost v času globoke podnebne preobrazbe?

Bo Evropa uspela voditi zeleno preobrazbo, ne da bi pri tem izgubila svojo industrijsko moč?

Evropska avtomobilska industrija – temelj kontinentskega gospodarstva – se danes sooča z lavino izzivov. Zunaj naraščajoči val protekcionizma in nestabilni trgovinski pogoji otežujejo načrtovanje in investicije. Znotraj – ambiciozni regulatorni okviri glede emisij CO₂ silijo v spreminjanje tehnologij, za katere niti trg niti obstoječe tehnološke zmožnosti še niso pripravljeni. Ta nevarna mešanica je več kot prehodna kriza. To je preizkus: ali zmore Evropa prestati zeleno preobrazbo brez izgube svoje industrijske DNK?

Proizvajalci avtomobilskih delov občutijo vse večji stroškovni pritisk, mala in srednja podjetja iz panoge pa vse pogosteje balansirajo na robu stečaja. Stroški skladnosti s podnebnimi predpisi naraščajo, trgovinske ovire pa se množijo. Investicije se upočasnjujejo, podjetja pa razmišljajo o selitvi izven Evrope – na kraje, ki so bolj predvidljivi in manj dragi. Izguba delovnih mest ni več tveganje, temveč vsakdan – od specializiranih tovarniških delavcev do inženirjev.

V svetu, kjer je drago vse – od energije in dela do regulatorne skladnosti – si moramo postaviti vprašanje: kaj danes dela Evropo konkurenčno? Dodatno eskalirajo geopolitične napetosti. Nove ameriške carine so že motile globalne oskrbovalne verige, odnosi s Kitajsko pa so obremenjeni z zaskrbljenostjo glede dostopa do trga in odvisnosti od komponent. Kitajske izvozne omejitve kritičnih surovin – npr. elementov redkih zemelj, potrebnih za proizvodnjo električnih avtomobilov – so pokazale, kako krhka je danes industrijska neodvisnost Evrope.

Alarm za evropsko gospodarstvo

Brez usklajenega odziva Evropa tvega, da se znajde v pasti med pretiranimi regulativami in trgovinskimi motnjami. Začasno mehčanje kazni za emisije CO₂ je korak v pravo smer, vendar ne rešuje globljega problema – regulatorne poti, ki lahko resno spodkoplje inovativnost in prihodnje investicije v sektorju.

Evropska komisija je marca predstavila t.i. Automotive Action Plan, ki potrjuje strateški pomen avtomobilske panoge. Vendar so predlagana dejanja preveč konzervativna. Brez večjega zamaha, odločnosti in širše perspektive lahko Evropa izgubi svoj industrijski položaj, s tem pa tudi delovna mesta za mlade ljudi, dodano vrednost na evropskem trgu in davčne prihodke za države članice.

Kaj je treba storiti za spremembo smeri?

Po mnenju Evropskega združenja proizvajalcev avtomobilskih delov (CLEPA) mora Evropa za spremembo smeri sprejeti konkretne ukrepe na treh ključnih frontah.

Prvič, potrebno je obnoviti ravnovesje v trgovinskih odnosih in ratificirati mednarodne sporazume. Nujno je obnoviti načela vzajemnosti v trgovini s Kitajsko in zagotoviti pošten dostop do trgov. Ključen bo tudi nov, uravnotežen trgovinski sporazum z ZDA – nadaljnja eskalacija carin grozi poglabljanju nestabilnosti in bo otežila delovanje evropskih podjetij na obeh straneh Atlantika. Vzporedno bi morala EU pospešiti ratifikacijo sporazumov, kot je Mercosur, da bi diverzificirala smeri izmenjave in povečala gospodarsko odpornost.

Drugič, evropska podnebna politika se mora opirati na tehnološko odprtost. Osredotočanje izključno na elektromobilnost je tvegano poenostavljanje. Vzporedna podpora vodiku, alternativnim gorivom, hibridnim rešitvam ali sintetičnim gorivom je potrebna, da omogoči različnim tržnim segmentom preobrazbo v skladu z njihovimi zmožnostmi in potrebami. Regulative, ki preveč toga vsiljujejo en tehnološki model, omejujejo inovativnost, dvigajo stroške in ne ustrezajo realnostim mnogih držav in proizvajalcev. Že danes napovedi kažejo, da bo leta 2025 proizvodnja električnih in hibridnih plug-in vozil za več kot 1,25 milijona kosov nižja od predvidene pred dvema letoma – med drugim zaradi regulatorne negotovosti in omejene fiskalne podpore.

In končno – podnebne ambicije morajo biti zasidrane v industrijskih realnostih. Evropa se ne more odpovedati gradnji lastnih proizvodnih zmogljivosti in odpornih oskrbovalnih verig – tako za akumulatorje, električne motorje kot tudi za sodobne motorje z notranjim zgorevanjem. Strateška avtonomija ne bo mogoča brez tehnološke raznolikosti in sistemske odpornosti. Evropska podnebna in industrijska politika bi morala iti z roko v roki – sicer bosta namesto krepitve konkurenčnosti pripeljali do njene erozije.

„Evropa danes potrebuje manj velikih gesel, več pa pragmatičnega pristopa k preobrazbi. Zeleni cilji so pomembni – nihče tega ne izpodbija – vendar mora njihova realizacija upoštevati dejanske zmožnosti industrije, družbeno razpoloženje in globalno gospodarsko okolje. Te spremembe ni mogoče izvesti proti resničnosti. Potrebujemo tehnološki pluralizem, predvidljiva pravila igre in strategijo, ki uravnoteži potrebe okolja s stanjem gospodarstva. Odločitve, sprejete danes, bodo določile mesto Evrope v prihodnjem industrijskem redu. Leta 2035 si ne želimo postavljati vprašanja: zakaj smo izgubili tisto, kar bi lahko zaščitili? Zato ima prav sedanji mandat evropskih institucij ključen pomen. To je trenutek za povezovanje podnebnih ambicij z odgovornostjo za prihodnost evropske industrije,” – pravi Tomasz Bęben, predsednik upravnega odbora Združenja distributerjev in proizvajalcev avtomobilskih delov (SDCM), član upravnega odbora CLEPA.