Splošno je sprejeto, da puščanje olja iz amortizerja vzmetenja kvalificira za menjavo. Ali strokovnjaki potrjujejo to mnenje? In kaj z amortizatorji, ki imajo plinsko konstrukcijo in se v njih pojavi netesnost?

„Po vrsti”, ali kako deluje vzmetenje vozila?

Vzmetenje avtomobila je sestavljeno iz elastičnih elementov in dušilnih elementov. Elastični element med deformacijo shranjuje energijo, s katero se deformira. Zaradi deformacije v elastičnem območju – po prenehanju pritiska – elastični element vrača to energijo v smeri, nasprotni sili, ki ga deformira. Seveda se pojavijo določeni izgube, vendar so te neznatne.

Ker elastični element vrača večji del prejete energije, je v nekaterih sistemih, kot je avtomobilsko vzmetenje, potrebno uporabiti dodatne komponente, katerih naloga je razpršiti ta presežek, torej amortizirati vibracije.

Zakaj je to potrebno? Avtomobil se fizično dotika podlage samo v mestu stika pnevmatik z vozno površino – realno ima ta površina le velikost lista A4. Zahvaljujoč tej coni, v kateri nastaja trenje, je mogoče pospeševanje, zavijanje in zaviranje. Pomembno je torej omogočiti stalni stik kolesa z vozno površino in ne zmanjšati površine, od katere je odvisno, ali se bo uspelo spopasti s krivino ali zavirati pred prehodom za pešce.

Brez dušilnih elementov vibracij ni mogoče varno voziti

V vzmetenju, v katerem ne bi bilo dušilnih elementov, ampak samo elastični elementi, kot so vijačne vzmeti, bi prihajalo do nenehnega odskakovanja kolesa od vozne površine zaradi naleta na majhne neravnine. Elastični element bi sprejel silo in jo vrnil, koleso, opremljeno s pnevmatiko, ki je prav tako elastična, bi bilo z močjo vzmeti pritisnjeno k vozni površini, kar bi privedlo do deformacije pnevmatike, ki bi prav tako vrnila silo in odrinila koleso navzgor ter ponovno stisnila vzmet vzmetenja.

Ta proces traja, dokler se energija ne porabi bodisi zaradi notranjega trenja v vzmeti bodisi zaradi notranjega trenja v gumi pnevmatike. V tem času koleso redno izgublja stik z vozno površino, to pa pomeni, da preneha sodelovati pri upravljanju vozila.

Vzmeti imajo višje zahteve kot večlistne vzmeti

V primeru listnih vzmeti, ki jih sestavlja več listov – se pomemben del energije izgubi zaradi trenja med listi, zato zahteve za dušenje niso tako rigorozne. V primeru enolistnih vzmeti ali vzmeti ali mehov – je potrebno uporabljati dodatne razpršilne elemente.

V tem trenutku morajo v akcijo stopiti amortizatorji, torej dušilniki vibracij, ki razpršijo presežek shranjene energije. Zahvaljujoč njim ta energija ne bo vrnjena na koleso, ampak razpršena v obliki toplote.

Kako deluje dušilni element, torej amortizer?

Amortizer se v osnovi sestavlja iz cevi, bata, ki se premika v njeni notranjosti, in olja. Cev je pritrjena na gibljivi element podvozja (npr. krake), bat je preko droga pritrjen na negibljivi element (karoserijo). V trenutku, ko vzmetenje izvaja gibanje glede na karoserijo, se bat premika znotraj cevi. Olje, ki se nahaja v cevi, se potiska z ene strani bata na drugo preko kanalov, zaprtih s ploščnimi ventili. Premer kanalov, karakteristike ventilov in viskoznost olja določajo, koliko energije lahko razprši amortizer.

Seveda je konstrukcij amortizerjev več, uporablja se dodatno polnjenje s plinom, upravljanje ventilov z spremenljivo karakteristiko glede na parametre vožnje, vseeno – načelo delovanja amortizerja je vedno enako – energija se razprši, natančneje se pretvori v toplotno energijo zahvaljujoč potiskanju olja skozi vrsto ventilov in kanalov.

Ilustracija 1. Presek enocevnega amortizerja, ki prikazuje tok olja skozi ventile v batu. Vir: Bilstein

Ilustracija 2. Presek dvocevnega amortizerja, ki prikazuje tok olja skozi ventile v batu ter ventile v dnu amortizerja. Vir: Bilstein.

Poudariti je treba torej, da je olje v amortizatorju ključni dejavnik, ki omogoča njegovo pravilno delovanje. Lahko pa se zgodi, da ob nenadnem naletu na jamo del olja izstopi iz amortizerja skozi tesnilo. Paradoksalno to ne pomeni takoj poškodbe amortizerja, vendar lahko vpliva na njegovo delovanje.

Treba je imeti v mislih, da so med pregledom amortizerjev na postaji za tehnični pregled vozil merila, s katerimi se vodijo diagnostiki: razlika v dušenju amortizerjev na eni osi ter prisotnost puščanja olja.

Klasifikacija obrabe

Če bo razlika v dušenju v okviru ene osi večja od 30 %, se amortizatorji štejejo za neustrezne. Podobno, če diagnostik opazi puščanje olja. Kaj torej v primeru lahkega „potenja”? Sprejeti je treba, da takšen pojav prav tako kvalificira amortizer za menjavo, ker običajno ne moremo ugotoviti, koliko olja je zmanjkalo in kdaj se je to zgodilo. V takšni situaciji je praktično gotovo, da je amortizer – če je imel „plinsko” konstrukcijo – zaradi netesnosti izgubil ta plin.

Menjava enega amortizerja z novim prav tako ni priporočljiva, ker je drugi amortizer na isti osi preprosto obrabljen in ima za seboj določeno prevoženo razdaljo. Torej je zelo verjetno, da bo po menjavi enega amortizerja razlika v dušenju znatna. Najvarnejši izhod je torej menjava kompleta amortizerjev na dani osi tudi v primeru, ko se je samo eden „oznojil”.

– Menjava samih amortizerjev je premalo. V primeru McPherson stebrov je pri nameščanju potrebno namestiti nove zaščitne gume in odbojnike, pogosto tudi nove zgornje ležaje stebra. Pustiti te elemente iz starega kompleta ne doseže cilja, ker njihova prevožena razdalja in stanje nista znana, po menjavi amortizerja pa se lahko izkaže, da bo kmalu potrebna ponovna demontaža zaradi menjave enega od omenjenih elementov, – pravi Andrzej Wojciech Buczek – tehnični strokovnjak v podjetju BILSTEIN.