Sodobna vozila imajo napredne elektronske sisteme, zato je za njihov popravek ključno obstajanje OBD (On-Board Diagnostics) diagnostičnih sistemov. Zahvaljujoč njim je mogoče spremljanje delovanja motorja in drugih sistemov vozila v realnem času. Predstavljamo zgodovino OBD v kratkem pregledu ter razmišljamo, kaj bo v prihodnosti nadomestilo to rešitev.

OBD I – začetek elektronske diagnostike

Sistem OBD I se je pojavil v 80. letih 20. stoletja kot odgovor na potrebo po boljšem nadzoru emisij izpušnih plinov. To je bil vendar zelo osnovni sistem, njegova funkcionalnost pa se je razlikovala glede na proizvajalca vozila. OBD I je omogočal predvsem odkrivanje napak, povezanih s sistemom za gorivo in emisijo izpušnih plinov, vendar ni obstajal noben skupni standard – vsak proizvajalec je uporabljal svoje priključke, komunikacijske protokole in kode napak.

OBD II – standard, ki je revolucioniziral diagnostiko

Kot odziv na omejitve OBD I je bil sredi 90. let 20. stoletja uveden sistem OBD II. V ZDA je postal obvezen za vsa nova vozila od leta 1996, v Evropi je bil uveden postopno od leta 2001 (za bencinska vozila) in 2004 (za vozila z dizelskim motorjem).

Po čem se OBD II razlikuje od svojega predhodnika?

OBD II je uvedel skupni diagnostični priključek (16-pinski) ter enoten nabor kod okvar (t. i. DTC kodi – Diagnostic Trouble Codes). OBD II omogoča tudi branje mnogih podatkov v realnem času, kot so temperatura motorja, sestava gorivno-zračne mešanice, tlak v sesalnem kolektorju ali število vrtljajev motorja. To zagotavlja širši obseg nadzorovanih parametrov.

Sistem neprestano nadzoruje učinkovitost katalizatorja, lambda sond, sistema recirkulacije izpušnih plinov (EGR) in drugih elementov, ki vplivajo na emisije onesnaževal. Najpomembnejše z vidika uporabnikov vozil in mehanikov je, da zahvaljujoč OBD II postane mogoča uporaba univerzalnih diagnostičnih skenerjev in mobilnih aplikacij, ki omogočajo uporabnikom samostojno spremljanje stanja vozila.

Kaj naprej? Prihaja OBD III?

Čeprav OBD II deluje že več kot dve desetletji, njegovi osnovni principi ostajajo aktualni. Vendar razvoj tehnologije in spreminjajoče se okoljske zahteve silijo k nadaljnjim spremembam. Leta se govori o konceptu OBD III, čeprav še ni uradno definiran.

Kaj bi moral biti OBD III? Oddaljena diagnostika…

Ključna sprememba v diagnostiki vozil se odvija pred našimi očmi. Čeprav se splošno ne uporablja ime “OBD III”, mora v prihodnosti brez dvoma novi standard postati prenos diagnostičnih podatkov v realnem času. Neodvisni avtomobilski trg se bori za to, da bi ti podatki lahko prišli ne le v servise, ki jih pooblaščajo proizvajalci avtomobilov, temveč tudi v neodvisne delavnice. V načrtih je tudi oddaljeno dostavljanje dela informacij pristojnim organom (npr. postajam za nadzor emisij ali urandom za varstvo okolja).

Načelo oddaljene diagnostike je preprosto. Vozilo z okvaro bi lahko bilo takoj poklicano na popravilo ali prejelo sporočilo o bližnji potrebi po pregledu. Prihodnje različice diagnostičnih sistemov morajo biti integrirane z inteligentnimi sistemi za pomoč vozniku in avtonomnimi funkcijami vozila, kar omogoča celovito upravljanje tehničnega stanja.

Bo OBD II nadomeščen?

Čeprav nekaj takega kot standard OBD III še ni uradno sprejeto kot norma, mnogi elementi njegovega koncepta že zdaj najdejo odraz v sodobnih vozilih. Proizvajalci uvajajo funkcije oddaljenega spremljanja, OTA (over-the-air) posodobitve in telematske sisteme, ki bistveno razširjajo možnosti klasičnega OBD II.

V prihodnosti je verjetno ne toliko nadomeščanje OBD II z enim novim sistemom, kolikor njegova evolucija v smeri pametnejših, povezanih diagnostičnih rešitev. Ključna bo tudi varnost podatkov in zasebnost voznikov, saj je oddaljena diagnostika povezana s potrebo po prenosu in shranjevanju velike količine informacij.