V vseh sodobnih avtomobilih z ročnim menjalnikom voznik na armaturni plošči prejme predlog za menjavo prestave – običajno v obliki puščice in številke predlagane prestave. To je funkcija potovalnega računalnika, ki naj bi po besedah proizvajalcev pomagala pri varčni vožnji. Težava je v tem, da upoštevanje takšnih priporočil lahko privede do nasprotnih učinkov od načrtovanih – zlasti dolgoročno. Poleg tega se za navidezno “pomočjo” računalnika pogosto skrivajo ne toliko dobre namere do voznika, temveč marketing in zakonodajni pritiski.

Računalnik ne ve, kako v resnici vozite

Sistem, ki predlaga menjavo prestave, deluje na podlagi preprostih algoritmov. Njihov glavni cilj je čim hitrejši prehod na višje prestave, da motor deluje pri čim nižjih vrtljajih. To sicer pomeni manjšo porabo goriva in nižje emisije, vendar po drugi strani pogosto vodi do vožnje z vrtljaji pod 1500 vrt/min – torej v območju, kjer motor (zlasti bencinski) ne le deluje neučinkovito, ampak je včasih celo preobremenjen.

Posledično avtomobil pospešuje počasi, pogonski sklop deluje z očitnim naporom, pogonska enota pa je bolj izpostavljena pojavom, kot je LSPI (predčasni vžig pri nizkih vrtljajih in veliki obremenitvi), kar lahko privede do resnih poškodb batov in ležajev. Posledično bodo poškodbe, nastale zaradi dolgotrajne preobremenitve pogonske enote, stroškovno bistveno presegle potencialne prihranke pri gorivu. Med potencialnimi težavami so poleg poškodb motorja izpostavljeni predčasni obrabi tudi nosilci motorja in menjalnika ter sam menjalnik.

Dobro na papirju, slabše na cesti

Izvor takšnih rešitev pa nima veliko skupnega s skrbjo za vzdržljivost motorja ali udobje voznika. V resnici je bila funkcija predlaganja menjave prestav ustvarjena zato, da bi avtomobil dosegel zelo nizke vrednosti porabe goriva v uradnih homologacijskih testih. Prav v laboratorijskih pogojih – pri določenih merilnih postopkih – čim hitrejši prehod na visoke prestave proizvajalcu omogoča doseči impresivne rezultate porabe in emisij CO₂, ki se nato pojavijo v katalogih in oglaševalskih kampanjah.

To torej ni samo uporabno orodje, ampak tudi, morda predvsem, instrument za izpolnjevanje vse strožjih standardov emisij, ki jih nalaga Evropska unija. Za koncerne to pomeni zahtevo po zmanjšanju emisij celotne flote, vsaka desetina litra, “prihranjena” na papirju, pa ima lahko finančni pomen v obsegu milijonov evrov.

Marketing namesto mehanike

Z vidika voznika to vodi do določenega paradoksa: avtomobil je “naučen”, da deluje optimalno v testnih pogojih, ki imajo malo skupnega z vsakodnevno uporabo. Vožnja v mestu, dinamično pospeševanje, vožnja v klanec ali potovanje s polnim kompletom potnikov. V teh situacijah motor potrebuje precej višje vrtljaje, da deluje prožno in z ustrezno rezervo navora. Medtem bo potovalni računalnik še naprej predlagal prestavljanje v višjo prestavo, pogosto celo absurdno, npr. četrto pri 40 km/h ali šesto pri 60 km/h.

Grajenje slabih navad

Še posebej zaskrbljujoče je, kako takšna navodila vplivajo na mlade voznike. Ljudje, ki se učijo voziti sodobne avtomobile, v katerih je funkcija menjave prestav aktivna, pridobijo napačna prepričanja. Namesto da bi se učili delovanja motorja s poslušanjem in občutkom za stopalko za plin, se osredotočajo na to, da čim hitreje “utišajo” računalnik, ki nenehno zahteva menjavo prestave.

Takšne osebe pogosto ne razumejo, zakaj je včasih treba prestavo znižati, tudi če ne gre za prehitevanje. Ne vedo, kdaj se motor muči, ker indikator ne predlaga znižanja prestave. Posledično lahko navade, pridobljene med učenjem vožnje, povzročijo uporabo vozila v pogojih, ki so daleč od optimalnih. To pa se odraža ne le v pospešeni obrabi pogonskega sklopa, ampak tudi v zmanjšanju varnosti v situacijah, ki zahtevajo odločno reakcijo.

Razum nad umetno inteligenco

Seveda ne gre za popolno ignoriranje navodil računalnika. Lahko služijo kot koristna orientacija, zlasti pri enakomerni vožnji na cesti. Težava se začne, ko voznik brezglavo izvaja vsak ukaz, ne glede na kontekst. Dobro občuten trenutek za menjavo prestave, odzivanje na zvok in obnašanje motorja, razumevanje pomena vrtljajev in navora, vse to so elementi, ki jih ni mogoče nadomestiti z ikono na armaturni plošči.

Kljub videzu je lahko vožnja z nekoliko višjimi vrtljaji, npr. v območju 2000–3000 vrt/min, koristnejša za vzdržljivost motorja in udobje vožnje kot krčevito držanje računalniških priporočil. Zlasti pri bencinskih avtomobilih in tistih s turbopolnilnikom je vredno motorju dovoliti, da “diha”, namesto da ga “dušimo”.

Funkcija, ki predlaga menjavo prestav v avtomobilih z ročnim menjalnikom, je nastala kot odgovor na marketinške in zakonodajne potrebe proizvajalcev, ne nujno kot orodje v podporo vozniku. Čeprav je lahko koristna pri mirni vožnji na cesti, njena prekomerna uporaba v vsakodnevnem prometu vodi do slabih navad, preobremenitev pogonskega sklopa in izgube prožnosti vožnje.

Zato je vredno k takim navodilom pristopiti z zadržkom in jih obravnavati kot ohlapne predloge, ne pa kot absolutne ukaze. V primeru ročnega menjalnika je voznik zadnja instanca – in on, ne algoritem, bi moral odločiti, kdaj ima menjava prestave resnično smisel.