V natančno načrtovanem svetu logistike, kjer se vsaka minuta in vsak kilometer spremenita v konkretne stroške, napredni telematski sistemi pa sledijo vsakemu gibanju vozila, bi se lahko zdelo, da so operativne odločitve izključna domena špediterjev in optimizacijskih algoritmov. Vendar pa resničnost cestnega prometa vedno pogosteje razkriva drugačno sliko – sliko, v kateri ima glas iz voznikove kabine presenetljivo veliko težo. Ob soočanju s kroničnim in poglabljajočim se pomanjkanjem profesionalnih voznikov njihove preference in pričakovanja postajajo argument, ki ga upravljavci voznih parkov ne le ne morejo, temveč ga tudi nočejo prezreti.

Vpliv voznikov na transportne odločitve

Ocenjuje se, da se lahko tudi do tretjina odločitev o izbiri konkretne poti spremeni ali celo sprejme na podlagi predlogov, pogosto pa tudi na podlagi izrecnih želja samih voznikov. To niso vedno izbire, ki na papirju izgledajo ekonomsko najučinkovitejše – morda vodijo po cestah z višjimi pristojbinami, povzročajo nekoliko večjo porabo goriva ali podaljšujejo čas vožnje.

O čem torej gre? Pogosto gre za možnost skrajšanja časa, preživetega daleč od doma, za izogibanje posebno mučnim ali nevarnim odsekom, za dostop do boljše parkirne in sanitarne infrastrukture ali preprosto za človeške navade in psihični ugodje. V situaciji, ko na transportnem trgu primanjkuje, po različnih ocenah, od 100 do celo 150 tisoč profesionalnih voznikov, konkurenca za delavca pa je izjemno huda, se podjetja znajdejo pred temeljno dilemo.

Dilema transportnih podjetij

Po eni strani je pritisk na maksimizacijo donosnosti vsakega naročila in minimizacijo operativnih stroškov ogromen. Po drugi strani pa postaja enako velika, če ne večja, potreba po skrbi za zadovoljstvo, zvestobo in dobro počutje ključnega osebja.

Voznik kot ključni vir

Izkušeni vozniki, ki poznajo tegobe tega dela in specifike evropskih cest, so postali dragoceni kot zlato. Delodajalci, ki se zavedajo ne le stroškov zaposlovanja in usposabljanja novega delavca, temveč tudi tveganja izgube naročil ob pomanjkanju osebja, se vedno pogosteje odločajo za daljnosežne ustrezke. Ti se ne omejujejo le na sprejemanje določene prožnosti pri načrtovanju poti. Podjetja vlagajo v sodobnejši, bolje opremljen vozni park, ponujajo konkurenčne plače in socialne pakete, si prizadevajo izboljšati splošne delovne pogoje, le da ohranijo pri sebi dragocene ljudi.

Ta sprememba v dinamiki moči je ena najotipljivejših posledic kadrovske krize v prometu. To ni več le trg delodajalcev, temveč v veliki meri trg delavcev. Logistično načrtovanje se zato razvija od čiste matematične optimizacije proti umetnosti kompromisa in gradnji partnerskih odnosov.

Partnerstvo namesto hierarhije

Podjetja, ki znajo prisluhniti potrebam svojih voznikov in jih v okviru svojih možnosti upoštevati, pridobijo ne le zveste zaposlene, temveč tudi dragocene povratne informacije iz prve roke, ki lahko pripomorejo k izboljšanju mnogih procesov. Oni, ljudje za volanom, postajajo tihi soavtorji vsakodnevnih operativnih odločitev, njihov glas pa, nekoč pogosto prezrt, danes vedno bolj tehta na tehtnici logističnih izbir.