Takšni zapisi so se že pojavili v pogojih garancijske zaščite avtomobilov, zaenkrat predvsem ameriških znamk. Če lastnik vozila ne bo opravil obvezne posodobitve programske opreme, se bo garancija za njegov avtomobil iztekel. Ali proizvajalci res lahko uporabljajo tovrstne omejitve?

O kakšni vrsti posodobitve gre?

Še pred kratkim je bilo posodabljanje programske opreme vozila mogoče opraviti le v specializiranem servisu, po tem, ko je bil avtomobil preko kabla povezan z nosilcem podatkov. Trenutno je vse več modelov vozil opremljenih z računalnikom, SIM kartico in sistemom, ki zmore izvajati posodobitve na daljavo (Over-the-air). In prav ta tip posodabljanja začenja vzbujati vse večje polemike.

V pogojih garancije proizvajalca vozila se lahko pojavijo zapisi, ki pravijo, da pomanjkanje namestitve na daljavo dostopne posodobitve v določenem roku lahko povzroči izključitev odgovornosti garanta. Takšne zapise sta že uvedla Tesla in General Motors (GM).

Vprašanje varnosti ali past za stranko?

Z vidika voznika je lahko prisiljevanje k izvajanju posodobitev obravnavano kot dodatna, problematična obveznost. Poleg tega je to svojevrstno poseganje v stanje izdelka iz trenutka sklenitve pogodbe. Stranka uporablja vgrajeni sistem, katerega funkcionalnost se lahko spremeni po posodobitvi, ki velja za obvezno. Problem pa je širši, saj se posodobitve Over-the-air lahko nanašajo tudi na elemente sistema, odgovorne za varnost vožnje. Načelno bi torej morale izboljšati vozilo s tega vidika in zakriti morebitne vrzeli, odkrite v sistemu. Uporaba posodobitev bi morala zagotoviti, da avtomobil ostane varen in odporen npr. na tatvino (ne samo vozila, temveč tudi podatkov, shranjenih v njem).

Ne moremo pa imenovati neutemeljena glase lastnikov vozil, ki menijo, da proizvajalci od njih zahtevajo preveč pod grožnjo nepriznanja garancije za napake, ki se pojavljajo v vozilu. V primeru koncerna GM ima lastnik vozila 45 dni za namestitev posodobitve od trenutka, ko se na integriranem zaslonu vozila pojavi obvestilo o njeni dostopnosti. Teoretično samo izvajanje posodobitve ni zapleteno – po podani privolitvi bo vozilo samo preneslo potrebne datoteke in opravilo namestitev (lahko se zgodi, da med nameščanjem programske opreme vozila ne bo mogoče uporabljati). V praksi pa so znani primeri prekinitve namestitve ali nemožnosti prenosa datotek (predvsem zaradi pomanjkanja dostopa do interneta). Poleg tega polemike vzbuja kratek rok za izvajanje posodobitve. Če npr. nekdo pozimi ne uporablja vozila ali odide za dva meseca, lahko teoretično po vklopu avtomobila po premoru dobi obvestilo o poteku garancije svojega avtomobila. Zato se postavlja vprašanje: ali je takšna zahteva proizvajalca avtomobila v skladu s pravom Evropske unije in pravicami potrošnika?

Izguba garancije zaradi pomanjkanja posodobitve – ali je to zakonito?

Najprej velja razlikovati dva vira odgovornosti za stanje vozila: garancijo proizvajalca, ki je prostovoljno obvezovanje, in odgovornost prodajalca iz naslova skladnosti blaga s pogodbo, ki izhaja neposredno iz predpisov unije. V primeru garancije ima proizvajalec res pravico oblikovati njene pogoje – torej lahko postavi zahtevo, da uporabnik redno izvaja preglede, menja olje ali namešča posodobitve programske opreme. Vendar pa tudi garancija ne sme vsebovati zapisov, ki so v nasprotju s predpisi, ki ščitijo potrošnika, ali nosijo znake prepovedanih klavzul.

V skladu z unijsko direktivo 2019/770:

(…) Potrošnik je dolžan namestiti posodobitev programske opreme, ki jo zagotovi proizvajalec, če je jasno sporočena in potrebna za ohranitev skladnosti vozila s pogodbo. Če uporabnik tega ne stori, poznejši problemi pa neposredno izhajajo iz pomanjkanja te posodobitve, prodajalec (vendar ne nujno proizvajalec) zanje ne odgovarja.

To pomeni, da je pravni sistem EU že uvedel obveznost posodabljanja digitalnih izdelkov – sodobni avtomobil pa je prav tak izdelek. Težko je torej šteti za nezakonito samo zahtevo po posodabljanju. Spor se bolj nanaša na to, kako daleč lahko segajo posledice njegovega preziranja.

V primeru garancijskih zapisov, ki popolnoma izključujejo garancijsko zaščito zaradi pomanjkanja namestitve posodobitve – ne glede na to, ali je imela vpliv na poznejšo okvaro –, lahko imamo resne pravne dvome. Takšne določbe bi morale biti priznane za nesorazmerno stroge in voditi do očitne neravnovesja med strankami transakcije na liniji proizvajalec-potrošnik. V luči sodne prakse Sodišča EU garancijski zapis ne sme naložiti potrošniku obveznosti, ki so nejasne, težko izvedljive ali prekomerno omejujejo njegove pravice. Če posodobitev ni bila dostopna zaradi tehničnih težav ali uporabnik ni bil ustrezno obveščen o njeni potrebnosti – mu ni mogoče pripisati krivde ali ga samodejno oropati garancijske zaščite.

Torej opazujemo rojstvo še enega interpretativnega problema, s katerim se bo avtomobilska industrija srečala v prihodnosti. Doslej se je večina sporov glede garancije proizvajalca opirala na interpretacije zapisov uredbe MV BER. Pogosto so avtorizirani servisi (ASO) zavračali garancijske popravke vozil, ki so bili (v skladu z zakonom) servisirana zunaj ASO. Argument, ki se je tu postavljal, je bil izvajanje servisa na napačen način, neskladno s pogoji, vsebovanimi v uredbi. Seveda je interpretativne spore, ki tu nastajajo, lahko rešilo le sodišče. Enako lahko velja tudi v primeru zavrnitve garancijskih storitev zaradi pomanjkanja namestitve posodobitve sistema.

Le civilno sodišče lahko ugotovi, da je določena določba garancijske pogodbe prepovedana klavzula. Vendar dokler se to ne zgodi, lahko lastnik vozila uporabi pomoč mestnega ali okrajnega varuha potrošniških pravic in tudi prijavi zadevo Agenciji za varstvo konkurence in varstvo potrošnikov. Če ima zadeva čezmejno razsežnost – se nanaša npr. na avtomobil, uvožen iz druge države EU –, bo koristen tudi Evropski center za potrošnike.

V katerih situacijah se bo splačalo boriti za pravico do ohranitve garancije na vozilo? Tu je nekaj primerov:

• če nam je bila garancija zavrnjena zaradi pomanjkanja nepomembne daljinske posodobitve (Over-the-air), ki ne vpliva na delovanje vozila; • če je avtomobil sam namestil posodobitev, vendar uporabnik ni kliknil njene potrditve na multimedijskem zaslonu vozila; • če je bil zapis o posodobitvi v pogojih garancije nejasen, npr. “Garancija se izključi v primeru, da uporabnik ne opravi potrebnih dejanj.”; • ko bo proizvajalec poskušal prenesti svojo odgovornost na potrošnika – npr. bo zahteval dokazovanje, da okvara avtomobila ne izhaja iz pomanjkanja izvajanja posodobitve; • če bo zahteva za posodobitev tehnično težko izvedljiva – npr. rok bo zelo kratek, avtomobil pa se bo nahajal na mestu brez dostopa do interneta, ali če strežniki proizvajalca v tem času ne bodo delovali pravilno.

Dodatni predpisi glede Over-the-air

Že od septembra 2025 začne veljati t.i. Data Act – unijska uredba, ki neposredno prepoveduje proizvajalcem uporabo posodobitev za omejevanje funkcionalnosti vozila ali izključevanje neodvisnih ponudnikov storitev. Če posodobitev OTA povzroči poslabšanje delovanja vozila, izklop funkcij ali onemogoči uporabo dosedanjih storitev – bo za to odgovarjal proizvajalec, uporabnik pa bi moral imeti možnost razveljavitve sprememb.

To je teorija, saj so organizacije, ki predstavljajo neodvisne subjekte avtomobilskega trga, podaly mnoge pripombe k uredbi. Njena sedanja oblika lahko omogoča proizvajalcem vozil omejevanje dostopa do podatkov, ki jih ustvarjajo vozila, neodvisnim delavnicam za popravke in tudi samim uporabnikom. Upati je treba, da bodo zapisi preverjeni in uredba res izpolnila cilje, za katere je bila ustvarjena.

Čeprav lahko proizvajalci vozil v skladu z zakonom od uporabnikov zahtevajo posodabljanje programske opreme, morajo to zahtevo formulirati transparentno, sorazmerno in v skladu z veljavnim pravom. Samodejno odvzemanje garancije zaradi pomanjkanja namestitve posodobitve se lahko izkaže za nezakonito dejanje, vendar bo žal reševanje konflikta na liniji potrošnik-proizvajalec zahtevalo intervencijo pristojnih organov. Kako resen in razširjen bo postal ta problem? To bo pokazala tržna praksa – veliko je odvisno od pristopa proizvajalcev avtomobilov in avtoriziranih servisov samih. Naj se naša prezgodnja opozorila izkažejo le za čezmerno gorečnost, ki izhaja iz dosedanjih izkušenj.