Avtomobilska industrija v Evropi opozarja: primanjkuje mladih, usposobljenih rok za delo. Vendar ali industrija sama ne postavlja ovir kandidatom že na samem začetku njihove poklicne poti? Zgodba Anteka, mladega diplomanta avtomobilske srednje šole, je zaskrbljujoč simbol sistemske neusklajenosti, ki ima lahko žalostne posledice za prihodnost delavnic.

Predstavljajmo si Anteka – polnega navdušenja, z dobrimi ocenami na spričevalu, ki sanja o karieri mehanika. Zdelo bi se, da je to idealen kandidat. Vendar realnost brutalno preverja te predstave. Že na stopnji obvezne šolske prakse se kopičijo težave. Številne delavnice, morda razočarane nad prejšnjimi izkušnjami ali nenaklonjene vlaganju časa v neizkušene učence, ne odpirajo na široko vrat adeptom mehaniške umetnosti. Če se že odločijo sprejeti praktikanta, ga pogosto obravnavajo kot brezplačno delovno silo in mu zaupajo naloge, daleč od pravega učenja poklica. Antek je namesto poglabljanja v skrivnosti diagnostike ali popravil večino časa na praksi preživel… z metlo, omenjeno v naslovu.

Po končani šoli scenarij nikakor ne postane bolj optimističen. Delavnice sicer izjavljajo željo po zaposlovanju “mladih, sposobnih”, vendar pogosto s skrito ali odkrito pridržkom: “najbolje z večletnimi izkušnjami”. Ta paradoks je trn v peti mnogih začetnikov. Kje naj pridobijo te dragocene izkušnje, če sistem prakse pogosto odpove, prva zaposlitev pa se izkaže za niz razočaranj? Zgodba Anteka, ki je bil kljub začetni zaposlitvi odpuščen po komaj mesecu dni zaradi “pomanjkanja praktičnih veščin”, ki presegajo pometanje, je boleč primer tega.

To ni osamljen primer. Raziskave in opažanja na trgu dela kažejo, da velik del delavnic ni zainteresiran za aktivno sodelovanje v procesu praktičnega usposabljanja mladih ljudi. Tiste, ki se za to odločijo, ne ponujajo vedno programov prakse, ki bi zagotavljali pridobitev vsestranskih veščin. Ustvarja se začaran krog: podjetja se pritožujejo nad pomanjkanjem usposobljenega kadra, hkrati pa sama ne vlagajo dovolj v njegovo pripravo od temeljev.

Pojavi se torej grenka refleksija: če podjetniki sami ne prevzamejo večje odgovornosti za usposabljanje prihodnjih generacij mehanikov, se lahko industrija sooči s poglabljajočo se kadrovsko krizo. Pasivno čakanje na čudežne sistemske rešitve v izobraževanju je neposredna pot v nikamor. Vsaka delavnica ima preko resničnega angažiranja v procesu usposabljanja priložnost postati kovačnica pravih talentov, ne pa le postaja na poti do poklicne frustracije mladih ljudi.

Zgodba o Anteku je več kot posamezen primer. To je krik obupa in hkrati poziv k globokemu razmisleku, namenjen celotni avtomobilski industriji. Ali res želimo, da bi bil simbol poklicnega začetka mladega mehanika metla, ne pa nasadni ključ in diagnostični tester? Skrajni čas je za resno razpravo in, kar je še pomembneje, za uvedbo konkretnih, sistemskih ukrepov. V nasprotnem primeru bo “CV z metlo v ozadju” ostal žalostna norma, delavnice pa bodo vse bolj občutile pomanjkanje usposobljenih naslednikov.