Sistem start-stop ostaja ena izmed najbolj spornih rešitev v sodobni avtomobilski industriji. Z vidika uporabnika ga pogosto zaznavamo kot moteč dodatek, z vidika proizvajalca pa – kot učinkovito orodje za zmanjševanje emisij CO₂ v homologacijskem postopku. V praksi je problem bolj zapleten. Stranke pogosto sprašujejo mehanike o možnosti trajne izključitve sistema start-stop. Ali se to splača? Kateri so argumenti »za« in »proti«?

Vrste sistemov start-stop

V strokovni razpravi se še vedno pogosto spregleda razlika med klasičnim sistemom start-stop, ki temelji na zaganjalniku, in naprednejšimi rešitvami, ki uporabljajo t. i. starter-alternator.

Klasični sistem start-stop, ki se je razširil skupaj z normativi Euro 5 in Euro 6, je v bistvu nadgradnja tradicionalnega zaganjalniškega sistema. Ojačan zaganjalnik, akumulator AGM ali EFB ter razširjen sistem upravljanja energije so namenjeni zagotavljanju večkratnih ciklov ugašanja in ponovnega zagona motorja v kratkih časovnih intervalih. V praksi to pomeni bistveno večje število zaganjalnih operacij v primerjavi z vozili brez te funkcije.

S tehničnega vidika to ni nevtralna sprememba. Povečana obremenitev ne zadeva le samega zaganjalnika, temveč tudi vztrajnik, sistem polnjenja in akumulator. Pri vozilih, ki se pretežno uporabljajo v mestnem prometu, je opazno hitrejše obrabo teh komponent. Pomemben je tudi vidik udobja. Pri številnih modelih zakasnela reakcija ob ponovnem zagonu motorja in zaznavne vibracije negativno vplivajo na uporabnikovo zaznavo sistema. V praksi to pomeni, da vozniki funkcijo takoj po zagonu vozila množično izklopijo.

Položaj se bistveno spremeni pri novejših konstrukcijah, ki uporabljajo starter-alternator – tako v različici z jermenom (BSG) kot tudi v tisti, ki je neposredno integrirana v ročično gred (ISG). Te rešitve so del širšega trenda elektrifikacije pogona in so najpogosteje vezane na 48 V električno omrežje.

V takšnih sistemih poteka proces ponovnega zagona motorja na bistveno drugačen način. Namesto klasičnega zaganjalnika se uporablja električni stroj, ki deluje v generatorskem in motornem načinu. To omogoča skoraj takojšen in gladek zagon motorja ter odpravlja za starejše sisteme značilne zakasnitve in vibracije.

Z eksploatacijskega vidika to pomeni tudi zmanjšanje mehanskih obremenitev, značilnih za klasični zagon. Ne prihaja do pojava zajevanja zobnišča z vencem vztrajnika, sam proces zagona motorja pa poteka »mehkeje«. Poleg tega ti sistemi omogočajo rekuperacijo energije med zaviranjem in kratkotrajno podporo motorja z notranjim zgorevanjem z navorom, kar povečuje skupno učinkovitost pogonskega sistema.

To pa ne pomeni, da z vidika servisa ni izzivov. Z uvedbo 48 V električnega omrežja narašča zapletenost električnih in elektronskih sistemov. Pojavljajo se novi komponenti, kot so DC/DC pretvorniki, dodatni akumulatorji in napredni krmilniki za upravljanje energije. Diagnostika in popravilo zahtevata ustrezno tehnično opremljenost in kompetence, ki v neodvisnih servisih še niso standard.

Sistem start-stop – deaktivirati ali ne?

V tem kontekstu vprašanje o smiselnosti deaktivacije sistema start-stop dobi povsem drugačen pomen. Pri starejših, klasičnih rešitvah je odločitev o izključitvi lahko utemeljena v določenih pogojih uporabe – zlasti pri intenzivni mestni vožnji in kratkih razdaljah. Zmanjšanje števila zaganjalnih ciklov se neposredno odraža v podaljšani življenjski dobi ključnih komponent.

Pri sistemih, ki temeljijo na starter-alternatorju, ti argumenti izgubijo na teži. Odprava klasičnega zaganjalnika in drugačna delovna karakteristika sistema naredita problem mehanskega obrabe bistveno manj aktualen. Hkrati uporabnik pridobi večje udobje in dodatne funkcionalnosti, ki izhajajo iz delne elektrifikacije pogona.

Izključitev funkcije start-stop pri vozilih s sistemom BSG ali ISG ne prinaša bistvenih koristi z vidika zaščite komponent, saj sam proces zagona ne ustvarja tipičnih mehanskih obremenitev. Lahko pa zmanjša energijsko učinkovitost sistema – sistem preneha rekuperirati energijo med zaviranjem in redkeje uporablja funkcijo podpore z navorom, kar dolgoročno privede do večje porabe goriva. Po drugi strani pa lahko v specifičnih pogojih uporabe – na primer pri zelo kratkih razdaljah, intenzivni vožnji ali delovanju pri nizkih temperaturah – deaktivacija sistema start-stop izboljša predvidljivost obnašanja vozila in zmanjša pogostost delovnih ciklov celotnega 48 V električnega sistema.

Skratka – o resničnih in opaznih koristih izključitve sistema start-stop lahko govorimo predvsem pri starejših, tradicionalnih različicah te rešitve. Sistemi, ki uporabljajo starter-alternator, so naprednejši in seveda niso povsem zaščiteni pred tehničnimi težavami. Toda njihova deaktivacija ima zanemarljiv smisel.

Kako trajno izključiti sistem start-stop?

Vprašanje o možnosti trajne izključitve sistema start-stop se redno pojavlja v pogovorih s strankami servisov. V številnih primerih sploh ne gre več za udobje med vožnjo, temveč za prepričanje, da bo deaktivacija podaljšala življenjsko dobo komponent. Problem je v tem, da z vidika konstrukcije sodobnih vozil odgovor ni niti preprost niti univerzalen.

Nasprotno razširjenemu mnenju sistema start-stop z standardnim diagnostičnim testerjem redko mogoče trajno izključiti. To neposredno izhaja iz dejstva, da je ta rešitev neločljiv del strategije zmanjševanja emisij izpušnih plinov in element homologacije vozila. Zato proizvajalci v uradnih servisnih postopkih ne predvidevajo možnosti njegove trajne deaktivacije z enoznačno nastavitvijo v krmilni enoti.

To pa ne pomeni, da servis nima nobenih orodij. V praksi obstaja več metod, ki – odvisno od znamke in arhitekture vozila – omogočajo omejitev ali popolno odpravo delovanja sistema. Ena rešitev, ki jo najpogosteje srečamo pri vozilih koncernov, kot so Volkswagen, BMW ali Mercedes-Benz, je aktivacija funkcije pomnjenja zadnjega stanja sistema. V praksi to pomeni, da če voznik izklopi start-stop z gumbom, bo vozilo po ponovnem zagonu ohranilo to nastavitev. To ni popolna deaktivacija, saj lahko uporabnik sistem kadarkoli znova vklopi – z gumbom ali z ustrezno funkcijo na zaslonu na dotik vozila.

Druga metoda je poseg v mejne parametre delovanja sistema. Pri številnih krmilnih enotah je mogoče spremeniti pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se funkcija start-stop aktivira. To zadeva med drugim napetost akumulatorja, delovno temperaturo ali energijsko bilanco vozila. Ustrezno »pomikanje« teh vrednosti povzroči, da sistem ostane aktiven le teoretično – v praksi ne izpolnjuje pogojev za delovanje in motor se ne ugaša. To je razmeroma učinkovita rešitev, čeprav je njena dostopnost odvisna od konkretne platforme in programske opreme krmilne enote.

Najnaprednejša, a hkrati tudi najbolj tvegana možnost je neposreden poseg v kodiranje krmilnih modulov, kot sta ECU ali BCM. To zahteva uporabo servisnih orodij, s katerimi razpolagajo pooblaščeni servisi, in dobro poznavanje arhitekture vozila. Nepravilna konfiguracija lahko povzroči diagnostične napake ali moti delovanje drugih sistemov, povezanih z upravljanjem energije.

Precej bolj sporna so prizadevanja za deaktivacijo sistema z manipulacijo senzorja akumulatorja (IBS), ki se uporablja med drugim pri vozilih BMW. Motenje signala senzorja povzroči, da se sistem start-stop preneha aktivirati, hkrati pa moti celoten algoritem upravljanja energije. V praksi to lahko privede do težav s polnjenjem, napak v krmilnih enotah in skrajšanja življenjske dobe akumulatorja. Z vidika servisa je to rešitev, ki se ji je bolje izogniti.

Vzporedno deluje širok trg neuradnih rešitev. Ena izmed najpopularnejših so t. i. emulatorji start-stop, ki po vsakem zagonu vozila samodejno deaktivirajo sistem s simulacijo pritiska gumba s strani voznika. Ta rešitev je razmeroma preprosta in učinkovita, a zahteva poseg v električno napeljavo in jo je z vidika servisa težko šteti za profesionalno.

Z vidika servisa je ključno ne le vprašanje »ali je mogoče izključiti start-stop«, temveč predvsem »ali ima to smisel v konkretnem primeru«. Pri starejših konstrukcijah je odgovor pogosto pritrdilen. Pri novejših – zlasti tistih s 48 V električnim omrežjem – mora biti poseg v delovanje sistema dobro premišljen in stranki vnaprej pojasnjen z vsemi posledicami, ki iz tega izhajajo.